Archive for the ‘Ostalo’ Category
You are currently browsing the archives for the Ostalo category.
You are currently browsing the archives for the Ostalo category.
Konico 19. tedna letošnjga leta smo trije snežni norci, Matej, Miro in jaz, preživeli na Planini v Lazu, od koder smo imeli v soboto in nedeljo idealno izhodišče za še dva čudovita turna vzpona.
Nekaj naključno izbranih panoram iz mojih zimskih potepanj po gorah (zima 2008/2009)…
KARAVANKE (…ostale izlete v Karavanke najdeš na tem naslovu)
JULIJSKE ALPE (…ostale izlete v Julijske Alpe najdeš na tem naslovu)
KAMNIŠKO-SAVINJSKE ALPE (…ostale izlete v Kamniško-Savinjske Alpe najdeš na tem naslovu)
Planica, torek 13.1.2009, 6:00h… z Juretom samevava na parkirišču pod Planiško velikanko. Pri -17°C sva edina, ki v takšnih sibirskih razmerah vsa zagreta otovarjava ruzaka z vsemi ledoplezalnimi rekviziti. Danes greva namreč v led, plezat, da užitke izpred nekaj dni, ko smo plezali v Mlačci (v Mojstrani), podoživim v naravnem zakulisju “Slapu nad votlino”
.
Read the rest of this entry »
Potopis in fotoreportaža z 28-dnevnega potovanja po Skandinaviji bosta objavljena predvidoma do konca tega meseca
…
Včeraj je bilo na Dovški Bab(’nc)i tako vroče, da sva z Jakom po sestopu zares rabila eno hitro dozo osvežitve. Čeprav je bilo na praznični dan le malo možnosti, da bi bil Slap Peričnik slabo obiskan, sva začuda naletela na le par, hladu željnih obiskovalcev, ki so iskali popoldansko senčko pri zgornjem slapu.
Presneta Baba se mi je izmikala že celo zimo, no včeraj pa sva šla z Jakom končno v izvidnico, da sem si pobližje ogledala teren za prvi turni spust za naslednjo sezono. Tako kot denimo Golica, tudi Baba v grebenu Karavank ni prav nobena izjema. Na Koroško stran je njeno lice izredno strmo in krušljivo, ostenja pa naredijo to Babo robato možačo. Oči, ki pa poznajo Babo le z naše strani, pa jo vidijo kot sila vabljivo, saj so njene obline lepo zaobljene in posejane s travo. Prav nič čudno ni, da s svojimi čari privabi toliko privržencev turnega smučanja. Tudi jaz se vrnem, ko jo pobelijo prve snežinke!
Že od zime čakam na sanacijo kolena, pa ta dan kot vse kaže še zlepa ne bo prišel. Te dni namreč že veselo pakiram za trip v države Skandinavije, kamor odhajam za cel mesec julij. No ja, pa sem si rekla: če že na kirurško mizo na Jesnicah ne grem pred avgustom, grem pa vsaj na Jeseniški Stol še v juniju, preden se potem pahnem v enomesečni hribovski premor
.
Že v začetku tedna sva s kolegom imela hribovsko debato in beseda je med drugim nanesla na to, da je nekaj snega še tudi zadaj za Krvavcem. Ker sem bila s časom ravno na komot, sem v soboto skočila proti Kompoteli preverit, če v tem živi kaj resnice… Tokrat nisem peljala po suhem - snega je v kotanjah pod Vrhom Korena še res za kakega fest okroglega snežaka. Pri 32° v dolini, tega niti na 1800m konec junija zares nisem pričakovala.
Sončna napoved za gorski svet tokrat ni vzdržala. Vreme nama je megleno polento zakuhalo že takoj ob prihodu na izhodišče, a sva milo rečeno “pridno pihala v zrak” (prekipevala od jeze), da sva jo do poldneva že spodila z Velike planine. Bi dan lahko bil sončen, če naju nakoncu nebi napasli še oblaki.
V soboto sem se na lastne oči prepričala, da it v pekel sploh ni tako slabo
… Že možno, da gredo tja tisti ljudje, ki so celo življenje delali le slabo in zlo, da bi se tam scvrli, ampak vam povem, da mi je bilo v Borovniškem Peklu prav prijetno hladno
. Razlog…
Za prvomajski paket prostih dni so bili sprva na tapeti hribi. Najverjetneje bi me za nekaj dni od mestnega vrveža rešila Krnska jezera, no tik pred zdajci pa mi je na uho pricurljala novica, da se športno društvo Bosa noga odpravlja na svoj špancir od Črnega Kala do Sečovelj, kar je zvenelo dovolj dobro, da sem z veseljem sesula prvotne načrte…
Ko je že vse kazalo, da je Vršiču ostalo le še tistih nekaj drobtinic snega, ki mu jih je za seboj pustila letošnja zima, je bilo po prvih nekaj prehojenih metrih jasno, da pot še zdaleč ni tako dobro “zmleta” (uhojena), da bi se dalo povsem brez napora povzpeti do sedla pod Šitno glavo. Da je šlo zadnjemu v četi lažje, so mi prvo gaz (po zadnjem sneženju) tokrat pomagali utirati Polona, Klemen in Matej.
Že v petek sva se izstrelila v bovški konec. Rezervirala sva si prijetno hiško v vasici Čezsoča. Tako, ne preveliko, ravno pravšnjo, da sva jo lahko ogrevala na star kiperbuš. Drvarnico, ki je bila ob prihodu do stropa založena s poleni, sva do nedelje spraznila do podna
. Še dobr, da je bil dopust kratek, ker Bovčani ne vejo kako je, če se Gorenjc pride gret na tuje stroške
… No nekaj toplih žarkov sva domačinom ukradla še v soboto na Kaninu in v nedeljo na Mangartskem sedlu, kamor sva se šla tokrat sankat.
V decembru 2007 je izpod rok tiskarja prijokala na svet moja prva fotoknjiga. Gre za 96 strani obsegajočo, v “usnje” obuto buklo velikosti A4, ki sem jo obtežila z (le) približno 200 utrinki z nekaterih svojih izletov po slovenskih gorah. Oba poskusna zajčka prve izdaje sta izšla v angleškem jeziku, saj je bila knjiga že v osnovi namenjena prijatelju s Švedske, drug izvod pa čaka firbčne oči/prste v domačem arhivu
.
Sizifov zakon sva tokrat pošteno skusla na Krnskih. Plani so bili sicer čist solidni, če nama plaz pod Krnom nebi na pot, po kateri naj bi smučala, podtaknil na tone zamrznjenih snežnih kep. Sicer je bilo upanja, da bo tura uspela, lih mal več kot 0, ker sva rinla gor čist na suh, brez potrditve, da so razmere ugodne. Bi se loh rekl, da sva smučkam obojesmerno karto za “prevoz” na hrbtu, podarila že v Lepeni, od koder sva štartala. Sva polomijo vzela kot kondicijske priprave, tko da mogoče vse skupej le ni blo tako zlo zgrešeno
.
10kil živcev/dan + 10kil mozga - 10kil žolča + (10×10)^3 potenco energije = odl(10) + Canon 400D + potovanje na Švedsko
Ponoči sva špancirala okrog Blejskega jezera in se na pol poti nazaj ustavila še na pomolu pri vili blizu regatnega centra. Čeprav je vila zaprtega tipa, nama tista ograja nikoli ni previsoka, da je nebi preplezala in na pomolu pred njo malo poklepetala. Sedela sva in opazovala dogajanje v zraku. Bili so netopirji. Preletavali so nebo nad nama in vsake toliko planili po plen (mušice), ki so bdele nad vodo. Vnela se je debata o tem kako netopirji lovijo plen z ultrazvokom, zato ni bilo druge kot da sva zadevo stestirala
. Stegnila sem se po nekaj kamenjev, da bi se prepričala, če nanj netopir dejansko reagira. Reagira!
Že v drugem metu ga je kamnita vaba zvabila proti gladini jezera, kamenje je potonilo, njemu ni blo nič, malo krilca mu je zmočilo. Da bi teza dobila epilog, sva vajo ponovila še enkrat. In še enkrat. Vse dokler netopirjem nisva bila več zanimiva
.
Če sneg ne pride v dolino, pridemo pa mi k njemu na planino ;) …
Ostaline gradu že desetletja gloda zob časa, saj se očitno nihče ne čuti odgovornega za njegovo propadanje. V nebo se dviga le še nekaj na kup naloženih kamnitih blokov, ki le dajejo slutiti, da so tam nekdaj stale mogočne sobane in razkošne plesne dvorane.
Čeprav je vremenska prognoza za soboto in nedeljo obljubljala prej oblakov polno nebo, kot nebo brez njih, sva že v začetku tedna sklenila, da se za vikend podava na enega od vrhov Škofjeloškega hribovja. V igri so bili predvsem Porezen, Ratitovec in Blegoš, a je največ simpatij na koncu požel najvišji med njimi, Blegoš. Na vrhu je zavesa oblakov zastrnila poglede na vse strani, tako da sva imela od izleta več ali manj le telovadbo, po razgled na okolico pa se bova (žal) morala vrniti kdaj drugič.
To rajžo sva se, skladno s praznikom dela, odpravila NE delat v Logarsko dolino
. Na poti tja sva si ogledala več naravnih znamenitosti in posebnosti tistega območja. Prvi postanek sva naredila že takoj ob vstopu v Podvolovljek, kjer sva si ogledala tamkajšnji Žagerski mlin. Mlinar, ki sva ga ravno ujela med mletjem koruze, pa naju je prijazno povabil v njegovo notranjost in nama med drugim razložil tudi mlinovo delovanje. Za konec nama je natrosil še nekaj pesti fino namlete koruzne moke, ki smo jo namleli skupaj. Z istimi željami (da nama bodo žganci, narejeni iz nje, dobro teknili) smo se poslovili, midva pa sva pohitela proti najini naslednji vmesni postaji, proti slapu Cucu.
Popoldne smo bili v Volčjemu Potoku, kjer sva z Matejem uspela ujet v objektiv kar nekaj, času primerno cvetočih, tulp in magnolij.
V soboto 3.2.2007 sva odpotovala V kralj Matjaževo pravljično Podpeco in se, čeprav izven uradnega tekmovanja, tudi sama preizkusila v gradnji svoje snežne skulpture. Letošnjega, že 15. tradicionalnega tekmovanja ekip v gradnji snežnih gradov za kralja Matjaža, se je udeležilo približno 80 ekip (v vsaki ekipi je smelo sodelovati od 5 do 8 članov), ki so pri ustvarjanju svojih stvaritev uporabljale le sneg, vodo, led, šibje in lastno orodje. Z rezanjem ledenih plošč, sestavljanjem snežnih kock, polivanjem z vodo in oblikovanjem mehkega snega je domišljija “rodila” številne, občudovanja vredne, snežne umetnine.
Read the rest of this entry »
Na NASA-ini spetni strani sva zadnjič ujela novico o meteorski nevihti, ki se nekajkrat letno uprizarja na nebu. O pojavu sva se zato dodatno poučila in izvedela, da so leonidi pravzaprav ostanki kometa Tempel iz leta 1932. Delci naj bi se s hitrostjo okoli 60km/s zaletavali v Zemljino ozračje in hipoma zažareli v različnih barvah. Spektakularnost predstave oz. število utrinkov/minuto se od leta do leta razlikuje. Midva sva današnje utrinke, leže v spalkah, opazovala na travniku na Možjanci in jih naštela preko 10…
Nekaj naključno izbranih panoram iz mojih popoldanskih pobegov v naravo (jesen-zima 2008/2009)…