Archive for the ‘Hribi/Gore’ Category
You are currently browsing the archives for the Hribi/Gore category.
You are currently browsing the archives for the Hribi/Gore category.
Konico 19. tedna letošnjga leta smo trije snežni norci, Matej, Miro in jaz, preživeli na Planini v Lazu, od koder smo imeli v soboto in nedeljo idealno izhodišče za še dva čudovita turna vzpona.
Nekaj naključno izbranih panoram iz mojih zimskih potepanj po gorah (zima 2008/2009)…
KARAVANKE (…ostale izlete v Karavanke najdeš na tem naslovu)
JULIJSKE ALPE (…ostale izlete v Julijske Alpe najdeš na tem naslovu)
KAMNIŠKO-SAVINJSKE ALPE (…ostale izlete v Kamniško-Savinjske Alpe najdeš na tem naslovu)
Za prvim vonjem po snegu smo tokrat odšli k Italijanom, v Dolomite, kamor sta Klemen in David na oseh specialke odšla odpedalirat svoj gorski “giro d’ Italia”. Vse se je pravzaprav začelo že v četrtek,…
Kazalec tiktake je pravkar naredil že 22. obhod okrog svoje osi in nemalo me že ima, da bi današnji zares dolg dan, ki je v resnici minil zares hitro, čeprav se je tudi zgodilo zares zares veliko, za spremembo končala predčasno. No, pa kljub utrujenosti od vsega doživetega, vseeno zberem še toliko moči, da spravim na blog fotoinsert iz današnje “odprave” na naš najvišji vrh - Triglav. Z osvojitvijo le-tega sem si po 25ih letih tlačenja slovenske zemlje končno priborila status zavedne Slovenke. Ole!
Eni v nedeljo peljejo grehe v spovednico, drugi jih utopijo kar za šankom v bližnji oštariji… važno, da je cesta proti Gorenjski takrat prazna in si lahko brez skrbi, da bi že navsezgodaj zjutraj znucal živce v koloni čez Peračico. Če še vsaj malo pohodiš pedalko, si globoko v Pokljuški džungli še preden cestne počasnele opravijo svoje nedeljske rituale
. Od tam naprej so Julijci čisto blizu in poti do tja nešteto
. Mene so na napačno speljale borovnice, a sem na koncu le našla eno nedaleč preč, ki me je pripeljala na Debelo peč. Ta mi je tokrat spekla malo oblakov, a zraven postregla celo nekaj sonca.
Presneta Baba se mi je izmikala že celo zimo, no včeraj pa sva šla z Jakom končno v izvidnico, da sem si pobližje ogledala teren za prvi turni spust za naslednjo sezono. Tako kot denimo Golica, tudi Baba v grebenu Karavank ni prav nobena izjema. Na Koroško stran je njeno lice izredno strmo in krušljivo, ostenja pa naredijo to Babo robato možačo. Oči, ki pa poznajo Babo le z naše strani, pa jo vidijo kot sila vabljivo, saj so njene obline lepo zaobljene in posejane s travo. Prav nič čudno ni, da s svojimi čari privabi toliko privržencev turnega smučanja. Tudi jaz se vrnem, ko jo pobelijo prve snežinke!
Trenutno od elana kar pokam po šivih. V torek in sredo sem morasto vreme izrabila za 10km hitro hojo okrog Brda, v četrtek pa se mi je že kar samoumnevno zdelo, da bom zmogla na Možjanco. S kolesom. In je šlo… s samo enim postankom od Kranja do Bobovka, pa proti Preddvoru in od tam na Možjanco. Da so tekle hude kaplje potu lahko potrdita Klemen in Nejc, ki sta mimo mene obvila ravno pri zadnjem vzponu do vrha. Si pa štejem v čast, da mi je šlo tako dobro, kljub napol praznimi gumami (te mi je šele za spust v dolino napumpal Klemen - Klemc hvala!
) in za ped previsokim zicem (ps: še vedno iščem primeren imbus, da zadevo znižam na pritlikavo višino
). Po krajšem klepetu na Skalci sem sklenila, da bo treba kmalu ponovit! Potem pa na Krvavec (nekoč
)…
V nedeljo sva se z Matejem spravla na Viševnik. Kazen za tisto Matejevo poležavanje pozno v jutro, sva nakoncu plačevala OBA!, saj se nama je jugo, zaradi prav poletnih temperatur, mlel in udiral do kolen vse do vrha. Komu je z jezika ušla kakšna sočna in kdo je na koncu najbolj užival… sledi fotoreportaža iz turno predričanega Viševnika
.
Minulo soboto sva z Matejem nabirala/zgubljala višince po mulatjerah nad Sorico. Da so strojnice in minometi ropotali tudi na območju Soriške planine, pričajo nekatere še “ohranjene” utrdbe (karavle, zaklonišča,…) ter opazovalne kupole, ki izpod snega (ter zemlje/trave) kukajo proti soncu.
Z Jakom sva v nedeljo ignorirala morasto vreme. Na Potoški sva se zabavala na svoj način in si nedeljo naredila prav čudovito…
Pa naj še kdo reče, da je Ljubljana vedno siva… danes je bila njena okolica daleč naokoli najbolj obsijana! In ne preveč obiskana - super!
Velika planina dobi moj obisk vsaj enkrat pozimi in enkrat spomladi, ko pašnike prekrijejo žafrani. Če bi bil še vreme tega četrtka mal manj aprilski, bi bla pa narava tam gor v tem času že čist preveč popolna.
Mala Mojstrovka se nama je luštala že prejšnji vikend, ko sva se preko Vršiča peljala proti Lepeni. Če nebi šla mimo tako pozno, bi Krnska jezera tistikrat zagotovo stornirala in jo rajši mahnila proti Mojstrovki. Matej in Klemen sta pisto pod Mojstrovko stestirala že včeraj, danes pa zraven povabila še mene. Kljub južnemu snegu, smo se imel fenomenalno, grenak priokus in pekočo bolečino je pustil le moj padec v spodnjem delu, kjer mi je zvilo koleno. Meniskus in načeta križna vez sedaj “veselo” čakata na ortopeda…
Že v petek sva se izstrelila v bovški konec. Rezervirala sva si prijetno hiško v vasici Čezsoča. Tako, ne preveliko, ravno pravšnjo, da sva jo lahko ogrevala na star kiperbuš. Drvarnico, ki je bila ob prihodu do stropa založena s poleni, sva do nedelje spraznila do podna
. Še dobr, da je bil dopust kratek, ker Bovčani ne vejo kako je, če se Gorenjc pride gret na tuje stroške
… No nekaj toplih žarkov sva domačinom ukradla še v soboto na Kaninu in v nedeljo na Mangartskem sedlu, kamor sva se šla tokrat sankat.
Temu se pa prau’ bit kisu k limona! Če mene kdo vpraša, bi se po seriji tolkih morastih dni, že čist prilegu en tak, s sončkam obsijan
.
Čeprav smo bili dopoldne že kar visoko, na krepkih 1600m, nama je popoldne zadišal še Sv. Jakob. Družbo sta nama delali še obe psički, Loli in Miši
.
V trumi (pre)mnogih pohodnikov, ki so dopoldne naskokovali Virnikov Grintavec, smo bili v boju za osvojitev vrha tudi Klemen, Nejc, Matej in jaz. Našo skupino sta vlekla proti vrhu menjaje Klemen in Nejc, midva z Matejem sva se borila iz zavetrja. Zadnje pohodnike smo prehiteli že na dobri polovici poti, a so bile stopničke na vrhu kljub naši zagnanosti že oddane. Vodilna, ki sta ob našem prihodu na vrh ravno sestopala, sta nam na vrhu pustila vsaj jasno nebo in 360° razgled.
Tu je par poz narave okoli Šitne glave, kamor smo se namenili včeraj, pa žal zgrešili zastavljeni cilj. Od slemena dalje smo se potem ”orientirali” kar po soncu in na koncu pristali na Slemenovi špici. Teren je bil sicer poznan, a se je gorska idila, skrita pod snežno odejo, vseeno zdela dovolj drugačna, da je bila spet privlačna!
Danes smo bitko z vetrom bili na Blegošu. Veje dreves so gor’ že skoraj povsem oguljene, listja pa po poti na račun tega pač toliko več
. Še preden smo prišli do vrha, je vetru uspelo pobrit pobočje hriba do jasnine, a so oblaki spet preplavili nebo še preden smo uspeli sestopiti do koče… Slana presta in topel planinski čaj pri koči sta bila tudi tokrat zmagovita kombinacija, da je šlo lažje do “podna”
.
V dolini Soče sva spet našla dovolj razlogov, da sva tam zabila celo nedeljo. Preko Vršiča sva se spustila v dolino Soče, si tam najprej ogledala izvir Soče in njena velika korita, potem oddrvela k slapu Boki in slapu Kozjaku ter se za konec povzpela še skozi vasico Log pod Mangartom na Mangartsko sedlo. Dan je bil spet trikrat prekratek! Read the rest of this entry »
Ta vikend je ”počepnla” še Begunjščica. Vreme je bilo oblečeno spet po tazadnji modi - v meglo in oblake, ampak sva nakoncu vseeno ostala suha.
Najin tokratni cilj se dviga 2245 metrov nad morjem in je le 50 km (zračne linije) oddaljen od Jadrana. Čeprav sva bila na Krnskih jezerih v zadnjih dveh letih tokrat že četrtič, sva šla preverit še kako izgleda naše največje visokogorsko jezero od zgoraj, s Krna. Hudo dobr’!
Nedelja. S kolegom se peljeva proti Gorenjski. Vreme sončno, nebo praktično brez oblačka, še celo Stol brez svoje tipične sive flike. Pa ravno razlagala sem mu, da sva bila z Matejem gor prejšni vikend, v megli gosti, da bi lahko z nožem rezal vanjo. Danes pa tak sonce, da je nebo že prav monotono. “Bi šla gor?” ga vprašam in zavijem proti Žirovnici
. Po slabih 3 urcah sva se že tolkla po glavi, ker je fotoaparat ostal doma
. No ja, vsaj oči so ble nakoncu site!
Danes sva se po slabih 3 urah “garanja” zicnila na najvišji stolček Karavank, 2236m visoki Stol. Premražene kosti sva si po sestopu z vrha Stola odtajala v prijetno zakurjeni Prešernovi koči na Malem Stolu (2198m). Read the rest of this entry »
Tale objava je še dolg za dolg nazaj, ker jo je Skleroza napisala pa žal pozabila objavt
. No, kje sva bila in kaj vse sva tam novega videla v nadaljevanju, za začetek pa en kratek insert kot namig za vse tiste, ki ste tam že bili
…
Danes nas je osem nog prineslo na vrh Slemenove špice. Vsak po dve nogi sva poganjala midva z Matejem, z ostalimi pa je po vseh štirih tekla psička Miši. Brez večjega napora je premagovala svoje prve višinske metre in tako prestala “ognjeni krst”. Odrezala se je dovolj dobro, da jo bova naslednjič spet vzela s sabo.
Dopoldne sva zopet pilila podplate na slovensko-avstrijski meji, tokrat sva odkrivala svet okrog Trupejevega poldneva. Na nebu je že spet vladalo sivo povprečje, nekaj oblakov, nekaj jasnine, a to ni zmotilo najinega razpoloženja. S turbanom muh na glavi sva premagala tudi to, edino, nadlogo in se imela prav nobl.
Na lov za zajce sva šla včeraj na Zajčeva kopišča. Zajca na muho nisva dobila nobenega, za odstrel so se ponujale kar muhe same. Teh se je zares kar trlo. Sicer pa ne vem, če ni ravno tako mila zima, kot je bila ta letošnja, kriva da je povsod preživelo toliko mrčesa. V glavnem, že sam breg v katerega sva grizla, ni bil od muh, muhe še vse okoli najinih glav, so bile pa definitivno “too much” - ma, bi si človk želu met s sabo kakšno dvojno dozo Bygon-a, če že ne kar samega kameleona, da bi mal jezik sukov. Vesela bi bla midva, pa še kameleon sit
.
V soboto sva z Matejem rila po Črni prsti in se po dve in pol urni tlaki zasluženo kopala v soncu na njenih 1844m. Suma tokratnega izleta je bil na moji nogi pekoč žul in lepih vtisov ful.
Kamniški vrh se resda ne mora kosati z višino svojih, sicer precej višjih sosedov, razgled z njegovih ramen pa zagotovo prav v ničemer ne zaostaja, saj nam njegova lega v predgorju Grintovcev omogoča imenitne poglede proti severu in jugu. Dovolj imenitne, da sva mu z veseljem namenila današnjo soboto.