Poti v (ne)znano…

Planina v Lazu - Dolina za Debelim vrhom (maj 2009)

Konico 19. tedna letošnjga leta smo trije snežni norci, Matej, Miro in jaz, preživeli na Planini v Lazu, od koder smo imeli v soboto in nedeljo idealno izhodišče za še dva čudovita turna vzpona.

Pobudnik za Laz je bil to rajžo Matej, ki je letošnjo zimo, v sicer drugačni zasedbi, že bil na tej planini in s smučmi vandral po okoliških gorah. Tokrat je v ta, v tem času še povsem pobeljen gorski raj, povabil tudi naju z Mirom, da smo skupaj odšli ulovit še zadanje zimske radosti.

Ker sem imela v petek še obveznosti v službi, sta fanta zjutraj štartala brez mene. Opeharjena za prigode prvega dne, sem se za njima na pot podala šele pozno popoldne. Po odsluženi dnevni tlaki sem na brzino odhitela domov, do konca otovorila ruzak in jo mahnila proti Bohinju. Pri jezeru (Ribčev laz), sem zavila čez most in nadaljevala proti Stari Fužini. Na križišču pri kapelici sem sledila oznakam za planini Blato in Vogar ter dolino Voje. Na koncu vasi mi je pot prestregla spuščena rampa. Gospodična je za prehod mimo (za obnovo ceste) zahtevala 10€.  Lažja za nekaj gramov teže v tošlnu sem po deloma asfaltirani, delno makadamski poti kmalu prispela do naslednjega križišča, kjer sem se usmerila levo proti planini Blato (desno gre pot za dolino Voje). Z vsakim ovinkom sem pridno pridobivala na višini, po nekaj kilometrih pa privijugala še do zadnjega križišča, na katerem sem zavila ostro desno (naravnost pelje cesta za planino Vogar). Od tam do parkirišča ni bilo več daleč. Nekaj minut čez 18. sem tako utišala zvok motorja, na hitrco na ruzak navezala še zadnje kose opreme, potem pa s pospešenim korakom zagrizla v prvi klanec. Pot je bila v prvih metrih dokaj strma, a povsem kopna. Na prve stopinje v snežni podlagi sem naletela že prav kmalu. Od tam se je z višino debelila tudi snežna odeja. Podlaga je le mestoma omogočala hiter preboj, večinoma pa se je, omehčana od visokih temperatur preko dneva, predirala in mirila tempo. Med hojo sem večkrat dobila občutek, da za menoj nekdo žvižga, kar je burilo mojo domišljijo . Strah in dolgčas sem zato raje ubijala s pogledi na stene poraščene z rumenim avrikljem. Po slabi uri hoje sem prvič podvomila, da stopinje po katerih hodim, sploh vodijo v Laz. Za hip so me namreč zmedle stopinje, ki so kar naenkrat zavile ostro v levo (najbrž je nekoga urgentno zvilo za lulat …), s tako razlago sem zato raje nadaljevala naravnost. Po nadaljnih prehojenih 15ih minutah sem pred seboj prvič zagledala, od zahajajočega sonca, oranžno obarvane stene Ogradov, ki so bili prva potrditev, da sem zares na pravi poti. Od tam je šlo takoj lažje. Po 1h in 20 minut hoje sem pred seboj zagledala planino v Lazu. Sledil je zadnji (prvi) spust do koče, kjer sta me zunaj že nestrpno (kako ne, ko pa sem imela v ruzaku odrešilno vegeto in začimbe za še ne skuhane torteline ) čakala Matej in Miro. Hvala vegeti, da sem bila lahko deležna take tople dobrodošlice . Vesela, da sem na cilju, sem z ramen najprej odvrgla nehumano težak ruzak, potem s fantoma podebatirala o njunem vzponu na sedlo Preval in seveda užitkih ob spustu le-tega, nato pa se premaknili v kočo, na toplo. Za mizo je že bila zbrana vsa druščina, ki je prišla v Laz prenočit z namenom, da bi naslednjega dne navsezgodej odrinila proti Kanjavcu. Medtem, ko sem se pri zakurjeni pečki navajala na sobno temperaturo, je Matej že pristavil vodo za torteline/svedre. Postregel nam jih je z omako iz pelatov in baziliko. Glasovi za mizo so potihnili le za tisti kratek čas, ko smo oblizovali vilice, potem pa s sitimi trebuhi še pozno v noč nadaljevali z vsemi mogočimi debatami. Ob 22. uri smo počasi pospravili mizo in se zložili po pogradih.

V soboto je bila modrina neba nad Julijci sicer zamaskirana za zaveso sivih oblakov, a smo se “nebodigalen” vseeno ob 8. uri odpravili proti Zadnjemu Voglu. Gaz smo si vtirali sami, saj najbrž že nekaj časa nihče ni hodil tod mimo. Sneg po ravnici planine, je bil povsem gnil in mi povzročal nemalo težav. Vdiralo se mi je do kolen, lažje je šlo Mirotu in Mateju, ki sta si že pri koči nadela smuči. Skozi gozd mi je šlo potem bolje, saj je bila podlaga za odtenek bolj trda. Po slabih 10-ih minutah smo se že losali gozda in pred seboj že videli spodnji del grape pod skalnatimi stenami Prvega Vogla. Ta del poti je bil precej splazen in mestoma težje prehoden, a smo se brez problema povzpeli preko plazovine in po slabi uri že bili pod Hladilnikom, kakor se imenuje flanka Prvega Vogla, v kateri ostane sneg prijetno ohlajen še pozno spomladi. Po poti smo imeli vmesne postanke, da je vsak lahko potešil svojo fotografsko žilico. Nadaljevali smo v desni breg, na vrhu katerega se nam je odprl pogled že tudi proti Zadnjemu Voglu. No, pa žal ne za dolgo, saj je megla opozarjala nase že z okoliških vrhov, naš zastavljeni cilj pa skrila v svoj objem ravno, ko smo premagovali zadnjo strmino in nas tako predčasno spodila nazaj na planino. Sestop je bil za vse prava poezija. Matej in Miro sta v alpskem slogu povijugala smučino, se vmes povpela še nad flanko desno od Hladilnika, meni pa je šel medtem v slast tek po snežnem gnilcu (šlo je fino kot po melišču) ter fotkanje obeh fantov v elementu. Kljub slabemu vremenu sta fanta smuko ocenila kot odlično, a kot vedno, prekratko… ijah, vsega luštnga je enkrat konec… Po svojih stopinjah smo potem našli pot skozi gozd nazaj do koče, kjer smo se razorožili in dočakali celo prve sončne žarke.

Po povratku na planino smo se okrepčali z malico in siti legli k popoldanskemu počitku. Ob 17. nas je iz sanj zbudila budilka, ki je Mirota preganjala v dolino. Pobč se je moral v soboto zvečer namreč vrniti v dolino, saj je imel delovno nedeljo, midva z Matejem pa sva ostala še eno noč.

Več sreče z vremenom sva imela z Matejem v nedeljo, ko sva se podala na sedlo Preval in od tam v dolino za Debelim vrhom. V soncu in snegu sva se kopala vse do povratka na Planino v Lazu, kjer so naju po krajši nirvani pred kočo napasli prvi oblaki. 3-dnevni izlet po Julijcih sva zaključila preko planine pri Jezeru, od koder sva sestopila do izhodišča.

Andreja