Poti v (ne)znano…

Triglav (avgust 2008)

Kazalec tiktake je pravkar naredil že 22. obhod okrog svoje osi in nemalo me že ima, da bi današnji zares dolg dan, ki je v resnici minil zares hitro, čeprav se je tudi zgodilo zares zares veliko, za spremembo končala predčasno. No, pa kljub utrujenosti od vsega doživetega, vseeno zberem še toliko moči, da spravim na blog fotoinsert iz današnje “odprave” na naš najvišji vrh - Triglav. Z osvojitvijo le-tega sem si po 25ih letih tlačenja slovenske zemlje končno priborila status zavedne Slovenke. Ole!

Že v sredo in četrtek sem cincala kje in s kom bi v hribih preživela napovedan sončni konec tedna. Idej za hribe je bilo kot običajno cel “trilion”, a želja po “obglavljenju” Triglava je tokrat med vsemi še najbolj izstopala…

…*Tulup tulup*, mi v sredo nekaj pred polnočjo zavibrira telefon; na moj sms, poslan dopoldne, se odzove Anco. Na brzino predihava idejo o Triglavu, nad katero sva oba jasno navdušena, a se ne zaženeva prehitro, saj sva rahlo skeptična nad ARSO-vo napovedjo. Misel na turo raje zamrzneva do petka zvečer, ko naj bi bilo že malo bolj jasno, če bo vreme za vikend res tako krasno. Tako mine četrtek, pa za njim še petek. Zvečer sva spet na vezi… :”Anco, ARSO prau, da vreme BO! Akcija?!”…  Anco: “Greva! V nedeljo ob 3.  zjutraj štartava iz Kranja!” In sva šla…

… Malo čez pol 4.to sva bila na Pokljuki, v napol snu stlačila opremo v oba ruzaka in potem še preden je mrak prešel v jutro že metala predse pohodniške palice. Po približno 3. urah hoda sva bila pri Vodnikovem domu. Zunaj na klopci sva naredila prvi postanek, a sva po 15ih minutah raje odšla dalje, saj je bil gravitacija riti na klopco prehuda, da bi bilo pametno reskirat, saj bi se na toplem sončku lahko kaj hitro zasedela . Že lučaj proč od koče sva naletela na prve kline/zajle in med polaganjem korakov padla tako globoko v debato, da sva bila “mem grede” v prvi malo bolj izpostavljeni, a vseeno dobro zavarovani stenci. Čez stenco je šlo čist’ na komot, od tam naprej pa kot bi naredila le še nekaj levih in nekaj desnih “ovinkov” po uhojeni potki čez melišče, že sva strmela Vanj od tako blizu, kot nisem še nikoli prej. Kmalu sva bila že tako visoko, da sva pred seboj videla že tudi Kredarico. Pri koči je sledil nov odmor, da sva se znebila nekaj odvečnih kosov oblačil, saj se je sonce že močno naslanjalo ob skale. Nisva zapravljala časa, poslikala sem še dogajanje pri koči, potem pa sva se podala proti Malem Triglavu. Po njegovem hrbtišču sva preprijemala zajle in kline, se mestoma umikala mimoidočmu “avtobusu” (t.i. skupina večih pohodnikov, ki prehitevajo mimo od spodaj ali pa sestopajo z vrha). Še manj kot urco sva porabila za preboj do vrha, na katerem pa naju je pričakalo nemalo ljudi (pa kljub vseeno ne toliko, kot sva jih v tako lepem vremenu pričakovala).  360° slika naokoli pa taka, da sem od navdušenja skoraj pozabila čestitat mami za njen rojstni dan, ki ga je praznovala danes! Od vsega luštnega tam gori na gori sploh ni čudno, da sva se na vrhu zadržala debelo uro, vmes je Anco poskrbel, da mi ni ušel niti krst ob Aljaževem stolpu. Z od štrika rdečo ritjo sva potem počasi sestopila nazaj na Kredarico. Ker sva po poti bolj ko ne pozabila na lakoto, se je ta ob vstopu v kočo, ob vseh vonjavah, ki so prihajale iz kuhinje, vendarle oglasila. Meni je fantč za šankom postregel z jabolčnim zavitkom, Anco pa je naročil joto. Oba krožnika sva polizala do čistega, s sitima trebuhoma še malo posedela, potem pa naju je ura počasi pregnala v dolino. Pri avtu sva bila malo pred 18.to, potem pa naju je “razveselilo” še polžje prebijanje skozi nedeljsko gužvo čez Peračico . Za konec ponujam v ogled še nekaj fotk, ki so nastale po poti. Ancotu pa še 1x hvala, ker me je danes zabaval in me kratkočasil. Za štrike mu pa že še vrnem!

Dostop: Kranj - Bled - Uskovnica (Pokljuka) - Vodnikov dom - Kredarica - Vrh Triglava… ter v obratni smeri do doma .

Za povezavo do galerije klikni tukaj.

Andreja