Blog.planetQ

28dni po Skandinaviji (julij 2008)

1. 1.DAN (29.6.2008): Kranj - Rodby
2. 2.DAN (30.6.2008): Rodby - Oslo
3. 3.DAN (1.7.2008): Oslo
4. 4.DAN (2.7.2008): Oslo - Hovet
5. 5.DAN (3.7.2008): Hovet - Voringsfossen
6. 6.DAN (4.7.2008): Voringsfossen - Lavik
7. 7.DAN (5.7.2008): Lavik - Geirangerfjord
8. 8.DAN (6.7.2008): Geirangerfjord
9. 9.DAN (7.7.2008): Geirangerfjord - Soknedal
10. 10.DAN (8.7.2008): Soknedal - Trofors
11. 11.DAN (9.7.2008): Trofors - Holand
12. 12.DAN (10.7.2008): Holand - Bodo
13. 13.DAN (11.7.2008): Bodo - Ramberg
14. 14.DAN (12.7.2008): Ramberg - Svolvaer
15. 15.DAN (13.7.2008): Svolvaer - Andenes
16. 16.DAN (14.7.2008): Andenes - Stave
17. 17.DAN (15.7.2008): Stave - Kiruna
18. 18.DAN (16.7.2008): Kiruna - Jokkmokk
19. 19.DAN (17.7.2008): Jokkmokk - Vannas
20. 20.DAN (18.7.2008): Vannas - Docksta
21. 21.DAN (19.7.2008): Docksta - Kummelnas
22. 22.-26.DAN (20.7.-24.7.2008): Stockholm
23. 27.DAN (25.7.2008): Odhod iz Stockholma
24. 28.DAN (26.7.2008): Stockholm - Kranj
25. Groba statistika tripa
26. Zemljevid tripa

5. DAN (3.7.2008): Hovet – Voringsfossen

Luč svetlobe Matej ugleda že okrog 7.30, a me ne najde v šotoru. Ponoči sem večino časa prebedela, ker me je zeblo kot obritega mačka. Mraz in vlaga sta me napodila ven iz šotora okrog pol šestih zjutraj, ko so sicer že pikali prvi snopi sončevih žarkov, a toplote ni bilo še prav nobene. Pobasala sem deko in se zabubila na prve sedeže avta. Ko je sonce končno začelo dobivati na moči, je toliko ogrelo sprednjo šipo, da je tudi v avtu postalo topleje – potem me je vendarle zmanjkalo kot skurjeno žarnico. Zbudil me je šele Matej kako uro kasneje…

Ko sva basala spalke in ostalo taborniško opremo, sva modrovala, da sva se v tej noči spet naučila nekaj novega: dognala sva, da v prihodneje ne smeva več šotorit preblizu vodnemu viru, ker ko pade noč zagotovo nasrkaš vsaj zaradi dveh stvari: zaradi invazije komarjev in vlage. Ker je bil šotor moker, kot bi ga potunkal v ajmar z vodo prav zaradi slednjega, sva ga še sestavljenega prestavila na bližnji travnik, da se je vsaj delno osušil. Na, pa je šla dragocena ura časa.

Šele nekaj čez 10.to sva bila namenjena v Geilo, na železniško postajo (N: 60,53425°, E: 8,20588°). Na parkirišču tik ob njej sem zvlekla iz potovalk toplejša oblačila, tačas pa je Matej skočil po dve študentski karti za vlak. 146NOK v eno smer naju je opilil referent na šaltarju (še dobro, da se švercava na dve študentski izkaznici in tako koristiva popust za študente, saj tako prišparava vsako rundo po 30-50NOK).

Ob 10.30 vlak popusti zavore in odsopiha proti Finse-u. Med vožnjo skozi idilično pokrajino poslikava kar precej slik in tako pozabiva na 45 minut, ki so minile ob tem. Ob 11:15 prispemo v Finse.

Za dobrodošljico naju je pozdravil hladen veter, nič čudnega, ko pa je gorska vasica že kar nekaj nadmorcev višje od denimo Geilo-a in z gora pritiska hlad vetra, ki na moči pridobiva, ko boža flike snega. Teh je še vse polno. In led na jezeru debel vsaj za deset podplatov mojih čevljev. Da te kar zmrazi, a postane prijetno, ko veter popusti in pritisne sonce. Tole je varka. Zvečer bova rdeča ko purmana, predvidiva že vnaprej . A taka je bilanca, če ostane zaščitni faktor na sprednjih sedežih avtomobila.

Na postaji v Finse-u si ogledava karto okolice, da dobiva orientacijo kje sva in kam sploh greva. Za vsak slučaj si jo še poslikava na fotoaparat in odrineva. Na smerokazu je pisalo, da je Blaisen, rokav ledenika Hardangerjokulen, od železniške postaje oddaljen ~ 1h 30 minut hoje (če seveda ne iztiriš in slediš pravim markacijam).

Midva ubereva pot okrog jezera. Ko prideva na odprto, že spet piha kot iz topa. Oblečeva si vetrovki in natakneva očala, saj žarki, ki se odbijajo od snega kar gravirajo po zenicah.

Kmalu sva prispela do mostu/jezu, preko katerega sva prečila jezero (obhod okrog jezera bi nama vzel vsaj 5h).

Na drugi strani opaziva dve skupini. Prva je delovala oborožena z vso pohodniško opremo, druga pa olišpana čisto nedeljsko, brez palic in nahrbtnikov. Ker nisva bila prepričana, katera pot vodi k ledeniku, sva logično sklepala, da bo prava tista, po kateri stopa prva skupina (kasneje se je izkazalo, da sva ocenila narobe). K sreči sva imela ob poti ves čas nekakšne markacije (trole – tj. v stolpič naložen kamen na kamen; takšne figure so maskote dežele trolov, Norveške).

Pot naju je vodila po prelepi pokrajini prerasli z mahom in lišaji. Vsakih 100m sva prečila vsaj en potoček, sem in tja pa tudi kakšno večjo fliko snega. Pod nogami sva vseskozi pivnala namočeno podlago. Navidez suhe oaze mahu in lišajev, so pravzaprav močvirnate poljane med posameznimi jezeri in skalnatimi platoji. Brez visečih mostov in lesenih brvi pa bi bila pokrajina mestoma povsem neprehodna.

Po dobri uri in pol hoje se nama je počasi začelo svitat, da hodiva v napačno smer. Steno gore, ki sva jo naskakovala, se nama je z vsakim korakom začela oddaljevati. Odločila sva se, da zavijeva iz markirane poti in jo mahneva kar pošrek v breg proti steni in ledeniku ob njej. Po 15minutnem vzponu sva končno ugledala dno ledenika Blaisen (cel ledenik Hardangerjokulen je statistično gledano po velikosti šesti največji ledenik na Norveškem in leži 1680m nad mejo morja), ter reko, ki jo napaja. S tega mesta se nama je zdel prizor kot narisan, zato sva sklenila, da tu narediva pavzo za kosilo.

Ko sva si nabrala novih moči sva pospravila za sabo in skočila pogledat ledenik še malo bolj od blizu. Vse do prvih razpok.

Čeprav lepo, pa mi po pravici rečeno ni deloval kot tipičen ledenik. Za ledenik sem si v glavi vedno risal sliko nebesno modrega spokanega ledu, tu in tam prekritega s snegom. Tu je bil še v celoti prekrit s snegom, zaradi česar so le ledene razpoke dajale slutiti, da stojiš na pravem ledeniku (kasneje sva v Finse-u zasledila podatek, da sva videla samo kak procent celega ledenika, saj je ostali del le-tega skrit pod snegom).

Bogatejša za nekaj prizorov z ledenika, sva naredila krožno pot nazaj proti vasi. Pripela sva se na pot, po kateri bi sicer morala doseči ledenik, a tudi ta še zdaleč ni bila kratka.

Ko sva že malo dihala v zadnje sape moči, naju je zamikala travnata flika v zavetrju. Hotela sva samo malo posedet, se razgledat naokoli, a sva klonila pod pripeko sonca. Zbudila sva se oba pijana od žarkov, se streznila, potem pa pohitela proti postaji.

Po prihodu na peron ob 17:10 sva ugotovila, da najin vlak odpelje proti Geilo-u šele čez eno uro, zato sva se sesedla na klopco ob tiru. Da sva kar najbolje izkoristila minute, sem se odločil, da zapišem nekaj odstavkov v ta najin dnevnik, Andreja pa je v tem času pregledala slike, ki sva jih naklofala na turi. Ko so pri okencu na postaji oživeli, sem nama priskrbel še najini karti. V tej rundi sva se znebila še 2x po 73NOK – cena, ki sva jo plačala, da sva se v konfortnem vlaku pripeljala na izhodišče, kjer naju je čakal avto.

Po povratku v Geilo sva se oglasila še na “tankšteli”, da sva rezervoar le dofilala do fula. Avtomat nama pogoltne 100NOK, a nama gre notri le za 88,93NOK (7,12l), z ostalkom se nagradi z “napitnino” (torej 11,07NOK). Ob pogledu na uro ugotoviva, da sva prepozna, za obisk naravnega parka Langedrag (Langedrag Wild Life Park and Mountain Farm – http://www.langedrag.no/ ), ki leži na 1000 m.n.v. (v bližini Geila). V živalskem vrtu vrata zaprejo ob 18h, tako da nama ni ostalo drugega, kot da sva to zanimivost preskočila

Odpeljeva se v smeri slapov Voringsfossen, a se ob poti prej ustaviva še pri ogromni kamniti pregradi- nasipu, s katerim so umetno zajezili jezero. Utrujena vseeno stopiva v izvidnico, da preveriva kako veliko jezero se skriva na oni strani. V daljavi opaziva tudi ledenik… s pomočjo zemljevida kasneje ugotoviva, da gre za isti ledenik, kot sva ga danes obiskala midva, le da je od tu viden z nasprotne smeri.

Čeprav nama pešačenje na drugo stran nasipa pobere še zadnje presežke energije, vseeno trmasto vztrajava, da pohitiva še do slapov Voringsfossen in tako vendarle doseževa plan za današnji dan.

Že kar pozno se pripeljeva do slapov Voringsfossen (N: 60,42693°, E: 7,25474° – 1.parkirišče in N: 60,42558°, E: 7,24543° – 2.parkirišče). Omenjeni slapovi pripadajo mestecu Eidfjord-u (Hardanger), ki leži med Oslom in Bergnom. Poskačeva iz avta in pohitiva na razgledno ploščad, da jih nahitro poslikava.

Ti slapovi (trije) veljajo za najbolj famozne norveške slapove. Težko bi rekla, če so res NAJbolj famozni, ti pa definitivno vzamejo dih. Naj obvelja pravilo, da imajo vsake oči svojega pleskarja .

Spet sva padla v “noč”. Z ogledi se tu da skomoto tišat pozno v noč, ker tu praktično res ni prave teme. Se ne pozna, če zjutraj poleživa kako minuto več in potem letava okrog slapov po 21.ti uri zvečer (takrat je svetloba še celo bolj primerna za slikanje kot čez dan). Ko sva že ravno v pogonu in nama gre iskanje zakladov te dežele perfektno od rok, si zadava še en cilj – najt’ primeren plac za najin romarski domek. Kot naročen zapeljeva po neki stranski makedamski potki in Matej opazi v bližini lep teren brez naklona (N: 60,42380°, E: 7,24384°), kamor sva lahko postavila šotor.

Za piko na i lepi okolici, sva si omislila še pogled na enega od treh slapov, ki sva jih malo prej gledala, tako da sva po večerji, ob zvokih padajoče vode, zaspala kot previta dojenčka. Tudi tokrat sva kakšno partijo enke, remija ali monopolija preložila na drugič.

[Stanje števca (ob koncu petega dne): Eidfjord, 233.307 km]

Zemljevid poti (peti dan):

Pages: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26