Blog.planetQ

28dni po Skandinaviji (julij 2008)

1. 1.DAN (29.6.2008): Kranj - Rodby
2. 2.DAN (30.6.2008): Rodby - Oslo
3. 3.DAN (1.7.2008): Oslo
4. 4.DAN (2.7.2008): Oslo - Hovet
5. 5.DAN (3.7.2008): Hovet - Voringsfossen
6. 6.DAN (4.7.2008): Voringsfossen - Lavik
7. 7.DAN (5.7.2008): Lavik - Geirangerfjord
8. 8.DAN (6.7.2008): Geirangerfjord
9. 9.DAN (7.7.2008): Geirangerfjord - Soknedal
10. 10.DAN (8.7.2008): Soknedal - Trofors
11. 11.DAN (9.7.2008): Trofors - Holand
12. 12.DAN (10.7.2008): Holand - Bodo
13. 13.DAN (11.7.2008): Bodo - Ramberg
14. 14.DAN (12.7.2008): Ramberg - Svolvaer
15. 15.DAN (13.7.2008): Svolvaer - Andenes
16. 16.DAN (14.7.2008): Andenes - Stave
17. 17.DAN (15.7.2008): Stave - Kiruna
18. 18.DAN (16.7.2008): Kiruna - Jokkmokk
19. 19.DAN (17.7.2008): Jokkmokk - Vannas
20. 20.DAN (18.7.2008): Vannas - Docksta
21. 21.DAN (19.7.2008): Docksta - Kummelnas
22. 22.-26.DAN (20.7.-24.7.2008): Stockholm
23. 27.DAN (25.7.2008): Odhod iz Stockholma
24. 28.DAN (26.7.2008): Stockholm - Kranj
25. Groba statistika tripa
26. Zemljevid tripa

19. DAN (17.7.2008): Jokkmokk – Vannas

V zahvalo dežju sva imela zjutraj spet napit šotor. Žehto (čitaj: šotor) sva sušila še pol ure zatem, ko sva že vse ostalo spakirala nazaj v avto. Ob 9ih sva končno zglihana s cesto in že drviva via Umea. A pred tem se ustaviva še v Lycksele, ki leži približno 100km višje od Umea-e. Slika, ki se nama riše skozi vetrobransko steklo je zopet podobna včerajšnji. Gozdu tu res ne manjka.

Tudi jezer vseh možnih oblik in velikosti ne fali.

Vsake toliko naju prime, da bi zavila do kakega, a se tokrat ugrizneva v jezik in raje nadaljujeva, da ne bova kasneje spet na knap s časom. Informativno: trenutno sva nekje na isti zemljepisni širini kot norveška Mo i Rana. Se kar pozna, da je tu teren pretežno nižinski (sva na ~350m n.m.v.), gora in hribov “slovenskega formata” tu praktično ni, kar pojasni zakaj je voda v jezerih tu bistveno toplejša. Vanjo namreč ne pritekajo vodotoki ledeniških rek in slapov, kot denimo marsikje na Norveškem.
Prav ta hip izgubljava dragocene minute na cesti E45, kjer na odseku Jokkmokk – Moskosel renovirajo del cestišča, zaradi česar nastajajo občasni prometni štoflci. Da ubijem čas, čez okno z očmi obiram borovnice. Teh je toliko, da bi jih zlahkoto opazil še sam slepec .
Hopa copa, s topom hitro skočim ven iz avta. Pred nama se namreč pase cela čreda mladih severnih jelenov.

Sklepava, da so v lasti lokalnih Sami-jev, saj niti ne trznejo, ko se jim približam. Domnevo potrdi nekakšen pašček, ki ga zamerkam na vratu enega izmed pohodnikov. Me zanima podatek o številu nesreč s pošvedrano pločevino, na račun zbitih jelenov…

Hehe, čez nekaj 10km srečava še enega divjega, ki s kopiti štorklja ob robu ceste. Pa tako naju je skrbelo, da ne bova srečala niti enega . Ta za razliko od ostalih ni bil preveč fotogeničen. Skril se nama je za taprvo drevo, ki mu je prišlo nasproti, potem pa izginil v senco gozda.

Sedajle je ura 10:26 in zunaj je končno spet toplo za kratke rokave. Čeprav v daljavi pred seboj vseskozi gledava belosive oblake, se le-ti razkropijo narazen še preden jim pripeljeva bližje. Vse kaže, da lepo vreme potuje z nama. Tako kot roj ilegalcev (komarjev), ki se že od včeraj pasejo po vseh možnih kotih avta. Bo zgleda treba izvest en “Auschwitz zaplinjanje z Baygon-om” . To bi bila cela pogrebš’na. Da preženeva nasilne misli, se raje zadebatirava na temo postajališč. Postajališč tu začuda ni prav dosti. Vsaj takih, opremljenih z WC-ji, resnično manjka. Na prejšnjem sva naletela le na nek čuden pisoar, s katerim si verjetno ne more pomagat niti moška srednja noga .
Nekaj pred 12.to v mislih že strelava oči na kak lušten plac ob jezeru, da narediva postanek za opoldanski fruštek. 110km pred mestom Lycksele iztiriva na cesto 365. Na bližnjem počivališču (N: 65,25081°, E: 19,53378°) si privoščiva omenjeni fruštek. Pri mizi spet pametujeva… Tokrat o tukajšnjem spoštovanju cestnih zakonov. Omejitev 110km/h po highway-u je brzina, s katero vsi sovpadajo z neskončno traso asfalta speljano sredi gozda. Predvsem je zanimivo, da se tu nikomur nikamor ne mudi. Na taki ravni cesti, na kateri ni praktično nobenega nadzora (ni radarjev, ni policajev…), sem ziher, da bi pri nas vsi po spisku pohojali pedalko do fula. Tudi moja težka noga le s težavo navija gas le do 110km/h .
Ob 11:46 pujska odpeketava dalje. Ko končno prispeva v Lycksele si v marketu kupiva kruh, banane, nekaj cukra in skočiva še po 20.tank. Za 500SEK Matej vlije 36,53l bencina (1l = 13,69 SEK). Stanje števca: 237.158km.
S polnim tankom nadaljujeva proti naslednjemu cilju. V Vindaln si greva pogledat brzice (najbolj divje, najbolj široke, najdaljše,… brzice na Švedskem). Kot bi se nama vreme delal pito. Komaj se pohvaliva z lepim vremenom, že se nama nad glavo razkomoti veeelik siv oblak. Upava, da se veter na višini oblakov okrepi in spiha tole morasto sivo zaveso. Ob 15ih sva v Vindaln-u. Sprehodiva se do brzic. Čeprav bi se dalo po njih fino premetavat z raftom, pa me brzice kot take sploh ne očarajo. Kvečjemu RAZočarajo.

Za danes sva si zadala obiskat še farmo losov. Älgens Hus se nahaja malo izven Bjurholm-a (N: 63,91135°, E: 19,08650°). Najprej vstopiva v muzej. V njem izveva kar nekaj zanimivih podrobnosti o losih. Ko nastopi ura za hranjenje, se skupaj z rejcem, odpravimo k mladičem.

Eden se v hipu zaljubi v Matejevo nogo in se kar ne neha drgniti ob njo. Ljubezen na prvi pogled . Jaz skočim iskat svojo simpatijo k odraslim losom.

To so pravi mamuti. Pravijo, da lahko tehtajo tudi celo tono in v višino merijo 3m. Takoj pokopljem željo, da bi se z njimi srečala na cesti . Te pomendra za šalo. So pa baje najbolj ranljivi takrat, ko se sesedejo ob kako drevo (spijo v stoje, ali pa se naslonijo ob kako drevo ipd). Takrat se jim zlahka približaš z nabito snajperco. Po tej metodi so jih lovili vsaj včasih. Farmo zapustiva nekaj čez 6.to, ker počasi zapirajo vrata.

Blizu Vännäs-a si kasneje poiščeva taborno mesto. V oči nama pade pokošen travnik v bližini (N: 63,92883°, E: 19,82954°). V šotoru odšpilava nekaj enk in pujsev. Med igro se nama večkrat zazdi, da slišiva grmenje. Ko odigrava, se zbaševa iz šotora in v daljavi zagledava, kako se nama približuje nevihta. Stečeva po stativ in poslikava par panoram sončnega zahoda (tik pred nevihto).

V hipu se shladi zato sklizneva v šotor. Ne mine niti 5minut, ko na strehi šotora zaslišiva prve kaplje dežja. Uščije se do fundamenta. Ob kartah še malo pokramljava, potem pa naju zmanjka.

[Stanje števca (ob koncu devetnajstega dne): blizu Vännäs-a, 237.337 km]

Zemljevid poti (devetnajsti dan):

Pages: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26