1. 1.DAN (29.6.2008): Kranj - Rodby
2. 2.DAN (30.6.2008): Rodby - Oslo
3. 3.DAN (1.7.2008): Oslo
4. 4.DAN (2.7.2008): Oslo - Hovet
5. 5.DAN (3.7.2008): Hovet - Voringsfossen
6. 6.DAN (4.7.2008): Voringsfossen - Lavik
7. 7.DAN (5.7.2008): Lavik - Geirangerfjord
8. 8.DAN (6.7.2008): Geirangerfjord
9. 9.DAN (7.7.2008): Geirangerfjord - Soknedal
10. 10.DAN (8.7.2008): Soknedal - Trofors
11. 11.DAN (9.7.2008): Trofors - Holand
12. 12.DAN (10.7.2008): Holand - Bodo
13. 13.DAN (11.7.2008): Bodo - Ramberg
14. 14.DAN (12.7.2008): Ramberg - Svolvaer
15. 15.DAN (13.7.2008): Svolvaer - Andenes
16. 16.DAN (14.7.2008): Andenes - Stave
17. 17.DAN (15.7.2008): Stave - Kiruna
18. 18.DAN (16.7.2008): Kiruna - Jokkmokk
19. 19.DAN (17.7.2008): Jokkmokk - Vannas
20. 20.DAN (18.7.2008): Vannas - Docksta
21. 21.DAN (19.7.2008): Docksta - Kummelnas
22. 22.-26.DAN (20.7.-24.7.2008): Stockholm
23. 27.DAN (25.7.2008): Odhod iz Stockholma
24. 28.DAN (26.7.2008): Stockholm - Kranj
25. Groba statistika tripa
26. Zemljevid tripa

18. DAN (16.7.2008): Kiruna - Jokkmokk

Včeraj ponoči je z jasnega začelo deževati. Takega naliva, čeprav ni trajal dolgo, tu na severu še nisva imela. A je napral do kosti le najin šotor, komarjem ni prišel pod spodnje perilo. Ti so naju pozdravili že na vsezgodaj. Nekaj sva jih potem zagotovo zrolala skupaj s šotorom, saj so počivali na notranji strani le-tega.

Sedaj sva na poti v Kiruno. Danes se nama obeta zares zanimiv dan. Posebno zame. Greva v največji rudnik železa na Švedskem (in v Evropi).

Na infotočki vplačava rezervacijo za ogled rudnika (160SEK/osebo; študentska karta). Ob 10ih se zbašemo v avtobus in se odpeljemo proti rudniku. Rudnik se nahaja v neposredni bližini mesta Kiruna-e, v gori Kiirunavaara, kjer kopljejo posebno vrsto železove rude, magnetid. Le-ta je cenjena zlasti zato, ker za taljenje potrebuje zelo malo energije. Med vožnjo nam vodička naniza nekaj zgodovinskih dejstev o samem rudniku. Registrirava recimo podatek, da začetki rudarjenja segajo že v leto 1696 in da je rudnik aktivno začel delovati po letu 1902 z izgraditvijo železnice Kiruna – Narvik. Danes rudnik obratuje non-stop, 24h/dan, 365 dni/leto. Trenutno kopljejo na globini 1000m, letni kop pa se poglobi za dodatnih 25m.
Vodička nam je najprej razkazala celotni kompleks, ki leži nad površjem rudnika (poslovno stavbo, zdravstveni dom, garderobe, restavracijo itd). Pred spustom v rudnik smo se zaradi varnostnih razlogov pofočkali pri vratarju, nato pa se z avtobusom spustili na globino 500m, kjer leži t.i. “info rov”. Žila rova, po kateri smo se peljali, je tako široka, da se po njej da voziti v obeh smereh.
Po prihodu v rudnik smo dobili še čelado, potem pa odšli raziskovat notranjost “info rova” (tj. del rudnika, kjer danes ne kopljejo več; v njem je le knapovski muzej, predavalnica, kavarna in rov, v katerem na ogled postavljajo odslužene stroje).

Tekom ogleda rudnika smo izvedeli, da rudnina v Kiirunavaari vsebuje kar 72% železa (v naravi je teoretično možna največ 74% vsebnost železa, kar pomeni, da je ta ruda tu zares izredno bogata). Ugotavljajo pa tudi, da globje ko kopljejo, bolj bogata je ruda. Železo izvažajo v obliki peletov, ki jih prav tako izdelujejo tu na sami lokaciji rudnika. Med izdelavo peletov lahko rudi dodajajo tudi razne aditive (apnenec, baker, ogljik,…), odvisno od zahtev strank in na ta način ostajajo konkurenčni na svetovnem trgu. Trenutno pokrivajo 3% trga, večinoma izvažajo v Evropo, bližnji vzhod, Severno Afriko in Indijo, vendar se zaradi kvalitetne rude, izvoza v obliki peletov in možnosti prilagajanja zahtevam kupca, lahko kosajo z največjimi giganti.
Zanimivo je tudi dejstvo, da bodo v roku tridesetih let na drugo lokacijo preselili celotno mesto Kiruna-o. Mesto namreč leži tik ob rudniku, le-ta pa se zaradi izkopavanj počasi seseda sam vase in s tem spreminja površje nad sabo.
Sicer pa je delo v rudniku danes večinoma avtomatizirano, stroje upravljajo iz površja in t.i. kontrolnih sob, ki so v samem rudniku. Kiirunavaara naj bi veljala za trenutno najbolj tehnološko razvit rudnik. Na dan vpihajo do 100.000m3 zraka in vsako uro izčrpajo ogrooomne količine vode.
Za spomin smo ob odhodu iz rudnika dobili tudi vzorce rude (neobdelane) in peletov (končni proizvod, polizdelek). Mimogrede je Matej stegnil jezik in povprašal še po ceni peletov… za tono peletov je potrebno odšteti 100€ (brez prevoza).

Po dveh urah in pol, kolikor je trajal ogled Kiirunavaare, sva zopet pred infotočko. Sedaj pa hop v avto in proti vasici Jukkasjärvi, kjer stoji svetovno znani IceHotel. Sicer hotela tam trenutno ni, si je pa možno v teh poletnih dneh ogledati skladišče, v katerem preko celega leta izdelujejo ledene bloke, iz katerih pozimi zgradijo ledeni hotel. V skladišču je tudi ledeni bar, kjer ti postrežejo poljubno pijačo iz menija.

Nič ne bo! … Vodeni ogledi (100SEK/osebo) so razporejeni tekom celega dneva, ampak bi na naslednji termin čakala predolgo, zato se raje zapeljeva pogledat muzej Sami-jev, ki nama je bil na dosegu rok.

Hmmm, čeprav sva se tu resda prvič iz oči v oči srečala s severnimi jeleni, pa muzej kot tak ni bil nič posebnega. Razstavljeni so bili le trije Sami šotori (v njih je bilo prikazano nekaj malega iz njihovega vsakdanjega življenja in še tisto vse napisano zgolj v švedskem jeziku), nekaj manjših hišic na drevesu (te uporabljajo za shranjevanje hrane), zanimiva se nama je zdela le kolonija severnih jelenov, ki je bila zaprta v leseni ogradi poleg muzeja. Prav prikupno zmedeni so bili in vsak po svoje mal’ “fabrško  štorast” . Zvok in sliko so kvarl’ le neki presrani italijanski mulci, ki so si istočasno kot midva, ogledovali muzej na prostem. Ti so se drenal okol jelenov in se drli nanje, jih pojali levo-desno, tako da sploh ni čudno, da je bila večina že skoraj brez zimskega kožuha (puhast kožuh po telesu in rogovih slečejo poleti). Po 15ih minutah so se nama živci raztegovali kot elastika, tako da sva raje šla. Priklopila sva se na cesto E34 (smer Lulea), a sva jo zapustila pri odcepu za Lycksele, saj sva želela nadaljevati z vožnjo po notranjosti Švedske, namesto ob obali. Gozdovi in jezer(c)a so tu na vsakem koraku. Le sem in tja se vozeč po cesti dvigneš tako visoko, da lahko vidiš, da tu rasteta pretežno smreka in breza. Razmika med eno in drugo je skoraj manj kot med mojimi zobmi. Kje potem dobijo zadostno svetlobo vsi tisti borovničevi grmički, ki kot tepih prekrivajo najbrž nekje 60% podrasti… še ugotavljam .

Drugače pa pogled na to gmajno spominja na našo Pokljuko. Namesto divjih petelinov tu prosto po Prešernu naokol’ špancirajo severni jeleni. Sva imela taprav res zegn, da je parček malčal svojo popoldansko malico tik ob cesti, ravno takrat ko sva midva drvela mimo. Andreja, moja malenkost, je bila v hipu na preži s tavelikim topom, da ju je ujela v vseh mogočih pozah. Zanimivo, da se naju nista prav nič bala, malo zatem ju je splašil šele mimoidoči avtobus, ki je s troblo hupal na njiju, češ naj se umakneta s ceste.

Po fotoseansi sva se odpeljala dalje. V majhni vasici Jokkmokk, sva se ustavila na vaški bencinski in napolnila rezervoar. 19.tank po vrsti naju je stal 13,89SEK po litru (nalila sva 23,11l za 321SEK), kar pomeni, da sva spet tankala žafranov bencin, a tokrat nisva imela izbire, saj so hondo poganjali le še zadnji hlapi prejšnjega tanka. Medtem, ko je sem ji jaz dajal piti, je Andreja v buklici Lonely Planet zamerkala, da je v bližini fletna cerkvica. Kljub dejstvu, da se nihče od naju pretirano ne zanima za arhitekturo cerkva, sva se vseeno zapeljala do nje. Najbrž kar ena lepših, kar sva jih videla na tem rajonu. Lepa, v bel les oblečena in ne pretirano velika cerkvica, se nama je dopadla predvsem v kombinaciji z gosto golf travico, ki jo je obkrožala. Čeprav je gravitacija želela, da sva se malo vsedla nanjo, pa je bila ura spet tista, ki je diktirala tempo. Za ta dan sva imela namreč v planu prečiti arktični krog še na švedskem ozemlju in ker sva imela do tja še kar nekaj vožnje, raje nisva oklevala. Ob 20.18 sva prečkala arktični krog. Na tistih točki sva pričakovala kak kip ali vsaj infotablo, pričakal pa naju je samo napis “Arctic Cirkle” z nekaj suhoparnimi podatki o njem. Na Norveškem ima to očitno malce večji pomen .

Vseeno poslikava tisto žalost in mahneva v lov za prenočiščem. Kakih 20, morda 30m proč od ceste, opaziva manjšo jaso s kuriščem. Vse kaže, da je imel nekdo v mislih isto kot midva. Parkirava na robu jase (N: 66,50309°, E: 19,67396°). Z izpiljeno taktiko, nama gre postavljanje šotora iz dneva v dan bolj ekspresno. Celoten proces nama ne vzame več kot 3 minute, še posebej hitra pa sva, če naju s piki spodbuja invazija komarjev . Tole tu danes je bil že spet pravi masaker. Še sreča, da so danes v igri hrenovke in bova zanetila ogenj. Pravijo, da jih ogenj odganja. In najin bo velik!, da se najeva in obenem otreseva še teh nadležnikov. A zdejle niso edini problem. Težavo imava tudi z lesom. Veje, trske in ostali šodr, ki leži po tleh je preveč vlažen, da bi se z njim dalo podkurit. V pomoč nama bodo sicer “firestarter” vžigalice (tj. ploščica iz žaganja in voska, z vžigalno kapico, ki jo podrgneš kot vžigalico), ki jih imava za take primere med outdoor opremo. Ampak te gorijo le 15 minut in niso dovolj za goreči kres . Mateja zato pošljem na srehod do bližnje vikendice, kjer slutiva, da pod streho leži kak odvržen kos suhega lesa. Če ne drugega, mu predlagam, da prinese kar okvir okna ali pa klopco z verande :D . Po 5ih minutah se vrne oborožen s celo goro suhih polen, ki jih je sunil izpred hiške. “Ta se pa znajde”, si mislim . Jaz bi šla žagat klopco na prafaktorje, da bi proč dobila štiri noge, ta pa pride pa pograb’ pol lesne ozimnice, ki jo imajo ti ljudje naštimano za zimo . Roka sine, to noč naju ne bo zeblo, nama privoščim . Potem končno zakuriva. Za začetek nad ogenj prisloniva tri polena, da dobiva osnovo – žerjavico. Nato dodajava po potrebi. Ta čas pripravim še obe ležišči in pred šotorom prečno zarežem v vsako hrenovko. V Coop-u sva dobila ene take iz mesa? brez ovoja … niso ravno od Perutnine Ptuj, ampak sva sestradana in jih bova pojedla do prstov. Matej se zamoti s šiljenjem palic (vej), na katere kasneje nasadiva vsak svojo hrenovko. Peka nad odprtim ognjem se lahko začne.

Vmes razmišljava, da sva pozabila kupit kakšen ajvar, da jih nebi jedla čisto na suho, s kruhom. Zraven razvijeva celo polemiko okrog Etinega Ajvarja in se na koncu potolaživa, da ajvarja tu nabrž sploh nebi dobila, češ da je to “naša” pogruntavšna’. Kdo bi vedu …
…mmmmm dobre so k strela. Kva to lakota nardi človeku . Risanke! Ampak pol pa pride mimo komar pa poje ves veselje. Od šuba me trije cmoknejo na vrh čela. Grrr, od kje jim apetit? Wooo, če bi vedl’, da mam celo šteko pipsov v avtu in da sem kožo prej napila z autanom… Po dveh hrenovkah se vdam in zbežim v šotor. Matej pa še prej pogasi ogenj. Kako priročno, da je jezero čisto blizu.

Ta večer ne dočakava polnoči. Zaspiva še preden se sploh zaveva (? – hehe, ta’j bla zdj dost logična jel? ). Ponoči nama dež zopet zmoči šotor…

[Stanje števca (ob koncu osemnajstega dne): blizu arktičnega kroga, 236.832 km]

Zemljevid poti (osemnajsti dan):

Pages: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26