Ko je že vse kazalo, da je Vršiču ostalo le še tistih nekaj drobtinic snega, ki mu jih je za seboj pustila letošnja zima, je bilo po prvih nekaj prehojenih metrih jasno, da pot še zdaleč ni tako dobro “zmleta” (uhojena), da bi se dalo povsem brez napora povzpeti do sedla pod Šitno glavo. Da je šlo zadnjemu v četi lažje, so mi prvo gaz (po zadnjem sneženju) tokrat pomagali utirati Polona, Klemen in Matej.

Andreja