Minuli vikend sva z Matejem cepila atome in kurila energijo onstran Savinjskih Alp, kjer je ledenik v zadnji ledeni dobi poleg Matkovega in Robanovega kota, izoblikoval z mnogimi travniki in gozdovi posejano Logarsko dolino.

To, 7 km dolgo in v povprečju 250 m široko dolino sestavljajo trije deli (spodnji del Log, srednji Plest in zgornji Kot), ki jih obkrožajo preko 2000m visoki vršaci (Krofička, Ojstrica, Planjava, Brana, Turska gora, Rinke,…). Za Log in Plest so značilne travnate zelenice, Kot pa je pretežno poraščen z gozdom.

Med najino dvodnevno jago po Logarski dolini sva največ pozornosti namenila slapovom, ki jih na tako majhni površini ni malo (okrog 20 stalnih in občasnih). Prvi dan sva obiskala naš najbolj obiskan slap Rinko in še pet drugih (dva od njih sta bila žal suha k poper ), sicer malo manj znanih slapov, ki pa po svojih lepotah ne zaostajajo dosti za mogočno Rinko.

Medtem ko sva že skoraj po dolgem in počez prečesala vsa brezpotja Logarske doline, da bi našla še en slap (ki ga na koncu kljub temu nisva našla ), sva “odkrila” tudi Izvir Črna. Do njega naju je pripeljala etnološka pot, ki je sicer dolga 7km in vodi vse do slapa Rinka. Izvir Črna privre na dan izpod ogromne skale in pot nadaljuje kot potok Črna. Ta se kasneje izlije v reko Savinjo.

Etnološka pot od izvira Črna naju je vodila naprej po suhi strugi. Prepredena in cikcak speljana po dolini naju je kaj hitro pripeljala nazaj na asfaltirano cesto. Sledila sva ji vse do doma planincev, kjer so se vse najine sledi zopet izgubile v gozdu. Ni bilo potrebno prehoditi veliko, da sva naletela na oglarski “muzej” na prostem. Razstavni eksponat prikazuje kako še danes kuhajo oglje, oglarska bajta in v prerezu prikazana oglarska kopa pa ti resnično približata delo oglarjev.

Po napornem vijuganju po dolini sva sklenila, da zlekneva najine kosti na bližnjem travniku ob Hotelu Palenk. Prijetno utrujena sva legla v senco pod listnatega velikana, ki nama je padel v oči že od daleč. Mateju so se zaroletale veke še predn se je uspel udobno namestiti na “nanulo” pokošeno travo, mene pa je medtem zabavalo rogoviljenje otrok v bližini hotela. Oblaki so ta čas uprizarjali pravo predstavo na nebu. Veter jih je premetaval sem ter tja in intervalno so odkrivali in zakrivali sonce. Iz minute v minuto je postajalo hladneje, zato nisva več dolgo vztrajala pod milim nebom. Na poti od tod sva sklenila, da operacija “šotorenje na prostem” to noč odpade. Vrnila sva se do doma planincev in si zagarantirala streho nad glavo. Na “50% skonto” (na račun članstva v PD-ju) sva si rezervirala sobo z 10imi ležišči, ki so razen najinih dveh k sreči tisto noč ostali nezasedeni.

Sklepni del dneva je bila priprava večerje v naravi (krožnik so krasili sirovi štruklji in gobova omaka) ter tisto nekej %o, ki so splakovali zaužite grižljaje. Čveka čveka in pozna ura naju je prisilila, da sva zmetala navlako v avto ter jo “pajsnila” proti domu. Zbita ko klada naju je pojedla noč, zjutraj pa v dan, novim dogodivščinam naproti, zbudila budilka.

* WPG2 CANNOT LOCATE GALLERY2 ITEM ID 1563 * * WPG2 CANNOT LOCATE GALLERY2 ITEM ID 1571 * Drugi, hkrati zadnji dan tokratnega obiska v Logarski dolini je pospremil v jutro dež, ki je do 8. ure, ko sva se midva skobacala izpod odeje, že prenehal. V domu sva poglihala račune in se spočita odpravila na pot. Plan A je bil naskok na Peco, a sva si zaradi oblačnega vremena premislila. Kopasta oblačnost bi naju namreč prikrajšala za razgled, za tisto, za kar bi tja gor sploh odšla. S tem razlogom sva rajši skovala rezervni plan B in se podala proti Olševi, kjer sva si v njeni steni pobliže ogledala Potočko zijalko. Slabo urico hoda v navkveber sva potrebovala, da sva jo dosegla. Pred vhodom sva za hip počila, da sva umirila utrip srca, nato pa še temeljito preiskala njeno notranjost. Votla gospodična naju je prepričala, da bova tja gor proti njej in Olševi še kdaj odšla. Prihodnjič morda opremljena celo s kako ledico več.

Izpred jame se vidi pogled v dolino vse do turistične kmetije Klemenšek, ki leži na začetku panoramske ceste. Pogled nanjo naju je spomnil na tablo ob poti, napis “sirovi štruklji” na njej pa kar vabi goste za njihovo mizo. Ja, nisva se dosti obotavljala. V en glas sva predlagala, da jo na poti proti domu obiščeva in se posladkava s domačimi sirovimi štruklji. Ni nama bilo žal, čeprav bi jim z veseljem razkrila tudi najino recepturo za pripravo le-teh

Sita in s povrnjenimi močmi sva se pozno popoldne vrnila preko Pauličevega sedla v Avstrijo in čez mejo nazaj v Slovenijo. Na poti sva si utrgala minutko še za skok do Izvira kisle vode. Železo v njej rdeče barva strugo, rdečkasto obarvana voda, pa se po nekaj metrih izlije v potok in nadaljuje pot v dolino. Kljub morda zdravilnemu učinku jo midva odsvetujeva, saj ti da občutek kot bi grizel v napol zarjavel kos železa. Preželezno za moj okus .

Obtežena z železom in bogatejša za še en lep izlet v Logarski konec sva se brez postankov odpeljala proti domu. Za povezavo do galerije klikni tukaj. Dostop: Iz Kranja oddrvimo proti Preddvoru in potem naprej v smeri proti Zg.Jezerskim. Kakih 25 km “križem kražem” po dolini Kokre položena pot nas pripelje na Jezersko, od koder nadaljujemo proti mejnemu prehodu. Pot se na avstrijski strani zopet spusti v dolino. Prvi smerokazi ob cesti nas napotijo desno proti Pavličevem sedlu. Pot ves čas pelje po idilični gorski cesti, nekje na polovici pa se nam odpre čudovit panoramski pogled na dolino. Ko prečkamo Pavličevo sedlo in se spustimo nazaj v domovino, kmalu naletimo na nov smerokaz. Od tam se lahko spustimo v Matkov kot in Logarsko dolino, lahko pa krenemo po panoramski cesti in si ogledamo svet Solčavskega “iz ptičje perspektive”. Slednje toplo priporočam, saj je razgled od tam zgoraj, zlasti v lepem vremenu, zares enkraten, hkrati pa dobimo “grif” kako globoko v pokrajino je ledenik vdolbel vse tri doline (Matkov kot, Logarsko dolino in Robanov kot). Ko po panoramski cesti dospemo mostu, ki prečka zemeljski plaz, nas takoj na drugi strani smerokazi usmerijo proti Solčavi. Z nekaj ovinki navzdol izgubimo na višini in že smo v dolini - Logarski.

Andreja