Ko sva brskala po literaturi o Peričniku, naju je v oči “zbodel” podatek, da Peričnik premore največ vode takrat, ko se visoko v gorah topi sneg, torej spomladi, zato sva skočila v izvidnico in si ga ogledala v, za ta slap, idealnem letnem času. Temperature so bile že povsem spomladanske, listje na drevju je že sililo iz popkov, saj je sneg v dolini po večini že skopnel pa tudi hiter pogled na hribe nama je dajal občutek, da je le-tega tam gori le še za “enkrat za v usta”.

Tako sva se tega jasnega in toplega popoldneva po kosilu usedla v najino zeleno puščico in se izstrelila proti Gorenjski. En, dva, tri in že sva bila v Mojstrani. Z avtom sva se pripeljala kolikor daleč se je dalo. Pustila sva ga na urejenem in spluženem parkirišču, saj se od tu naprej zaradi odjuge ni bilo več možno prebiti z avtom. Približno 45min sva si utirala pot v moker sneg in ribarila z vodo v čevljih, potem pa le “priveslala” do brunarice vzdolž ceste pod Peričnikom. Pot od brunarice do Peričnika ni bila prav dobro izhojena oz. sva jo midva kresnila po napačni poti (za mostom čez potok in ne takoj od brunarice navzgor). Ko sva se prebila do slapu, naju ni pričakal mogočen slap, kot sva pričakovala, niti ne mogočna ledena stena, kar bi nama še bilo v tolažbo, ampak le na rahlo padajoč curek vode, podoben tistemu iz pipe in le del ledene stene, ki ga stopinje nad ničlo še niso uspele utekočiniti.

Če ravno nisva imela sreče z obilnejšim pretokom vode, pa sva vseeno bila priča votlemu ledenemu stolpcu, ki ga je kapljajoča voda izoblikovala tekom zime. Stolpec je imel premera ~4m in je bil globok najbrž več kot 7m. Če bi prišla prej, bi bil ta zagotovo še dosti globji.

Dostop do slapu je opisan pri tej objavi.

Za povezavo do galerije klikni tukaj.

Andreja