Jezersko je s paleto zanimivimi kotički velikokrat tarča najinih popoldanskih pobegov v naravo. Ponavadi ta del Gorenjske izrabiva za krajši postanek ob jezeru Črnjava ali pa za počitek z “dekco pod zadnjo platjo”, na kakem višje ležečem, od dnevnega vrveža, odmaknjenem travniku, če si ravno ne zadava za cilj obiskati katerega od vrhov v verigi Kamniško-Savinjskih Alp.

Monotono oblačno vreme naju je tisto septembersko nedeljo priklenilo na zofo v dnevni sobi in vse je že kazalo, kot da bo dan tudi minil v takem stilu, potem pa se je, kot bi prižgal kapico smodnika na vžigalici, Mateju posvetilo, da je dan kot naročen za skok do kakega bližnjega slapu, saj se večina šele po hudem nalivu lahko pokaže v svoji pravi veličini. Po “5″-minutnem obotavljanju sva dvoglasno izglasovala, da obiščeva slap Čedco.

Slap Čedca sodi med najvišje slovenske slapove, po svojem nastanku pa je tudi med najmlajšimi. S svojo lego v rdečkasto obarvanih stenah Jezerske Kočne (2540m) joče v tankem belem curku 138m v globino. Najbolj izrazit je od konca aprila do začetka julija, ko se topi sneg izpod vrhov Kočne in Velikega kupa (2126m). Takrat in v deževni dobi dobi tudi svojega brata dvojčka, zaradi česar ga prištevamo med t.i. dvopramenske slapove. Žal sva tistega dne, kljub obilici dežja v minulih dneh, naletela na skorajda osušenega brata “polovičko”, vendar pa to ni pokvarilo navdušenja nad sicer izjemno okolico, ki obkroža slap. Na nekoliko dvignjeni ploščadi sva “ubila nekaj najinega časa”, se razgledala naokoli, potem pa se po melišču spustila v dolino.

Dostop: iz Jezerskega se odpravimo proti parkirišču pod smučiščem, od koder že lahko opazimo tanek bel pramen preko stene padajoče vode. Kažipot ob robu parkirišča določi smer v kateri krenemo proti slapu. Kljub lahko rečem odlični označenosti poti, pozornost na markacije ne bo odveč, saj nas lepo izhojena potka kaj hitro lahko spelje s prave poti. Iz gozda kmalu pridemo na plano, kjer se nam po sredi postavi nizko rastoče grmičevje. Po skorajda položnem melišču, posejanem z grmički, hodimo približno pol ure, da prispemo do struge potoka, potem pa nam pot ob strugi ukrade še nekje ravno toliko časa, da se dvignemo do vznožja stene, preko katere pada slap. Na obutev tu nedvomno je potrebno opozoriti, saj se kaj hitro lahko zgodi, da je rado krušljivo kamenje vzrok kakega zvina gležnja ali zdrsa, pa tudi pohodniške palice na tem delu ne bodo odveč, saj so nam lahko kot odlična opora, ko se spuščamo po melišču nazaj v dolino.

Za povezavo do galerije klikni tukaj.

Andreja