Krvavec kljub svoji priljubljenosti, ki si jo je ustvaril na račun idile svojih belih strmin, na katerih si tisoče smučarjev vsako leto privošči zimsko ringarajo ali pa v poletnem času preko zelenih travnikov povzpne na vrh Zvoha, le lučaj proč od smučišca, do koder navadno seže oko smučarja ali planinca, skriva samoten kotiček z edinstvenim panoramskim razgledom, širokim več kot ga lahko zaobjamemo z očesom brez da bi se prestopili z mesta, kjer stojimo.

Pogled, ki se odpira pred nami sega vse od Zvoha na Krvavcu, pa Grintavca in Kočne ter Kokrške doline na levi, preko širne Gorenjske vse do letališča Ljubljana na desni strani.

Razgledno točko smo popolnoma spontano odkrili nekega zimskega dne, ko je naša šola organizirala športni dan na Krvavcu. Po naporni smuki smo si zaželeli kratkega oddiha, zato smo se umaknili ob rob smučišča. Po polurnem posedanju nam je postalo dolgčas in beseda je nanesla, da malce raziščemo bližnjo okolico. Skozi “šavje”, ki je pozimi po večini pokrito s snežno odejo, le mestoma pa kuka iz nje, smo se po približno 10ih minutah prebili do omenjene točke. Pogled, ki se je razgrnil pred nami je bil zares čudovit, deloma zaradi sončnega dne in kristalno čistega neba, kar je nudilo razgled daleč daleč naokoli.
Na ta kraj sem se letos vrnil po dobrih sedmih letih, ko sva z Andrejo ravno postopala tu okoli. Kljub pozni popoldanski uri sva želela ujeti še zadnje grame vitamina D, ki nama ga je ponujalo sonce, zato sem predlagal, da švigneva v to smer. Pot, ki sva jo obrala, je bila povsem ista kot tedaj pred leti, le da je bil dostop precej težji. Mini borovci, ki so takrat komaj da bodli skozi sneg, so bili sedaj, ko tam snega ni bilo več, visoki kak meter ali dva, tako da prehod preko te “goščave” praktično ni bil mogoč drugje kot po koreninah po tleh razvejanih borovcev. Kot rečeno, smo imeli tudi tokrat srečo z vremenom… pod nami snežno bela preproga iz oblakov, nad njo pa kot solza čisto nebo. Če vas besede niso prepričale, si le poglejte slike, saj le-te povedo več kot nam pove 1000 besed.

Dostop: Na Krvavec se v poletnih dneh lahko odpravimo z avtom ali pa nas na vrh popelje gondola ( vozni red ). Če se na vrh odpravite z avtom, na poti proti kabinski žičnici zavijte na levo, v smeri proti Ambrožu pod Krvavcem. Sledi nekje 12km vzpona po večinoma asfaltirani cesti, le zadnjih nekaj kilometrov poti je makedamske. Ko prispemo do zgornje postaje žičnice, se peš odpravimo proti “Plaži”, od koder nadaljujemo pot proti Zvohu (skrajno leva izhojena pot čez travnik). Po približno 200m poti se le-ta razcepi v tri smeri, mi uberemo skrajno levo (najbolj položno). Pot nato kaj hitro začne zavijati v desno in se vije ob robu iglastega gozdička (le-ta je odlično viden na levi strani, ce se peljemo s sedežnico proti Zvohu), mi pa tik pod vrhom te strmine nekje zavijemo na desno in se skozi gozdiček, po koreninah po tleh razvejanih borovcev, prebijemo na plano, kjer Krvavec skriva to izjemno razledno točko.

Za povezavo do galerije klikni tukaj.

Matej