Istega dne, ko sva se v dolini Vrat prhala v objemu slapa Peričnik, sva se popoldan odpeljala še proti Gozdu Martuljku, z namenom, da tega dne ubijeva “dve muhi na en mah” in spoznava še tri slapove, ki tam domujejo.

Pod skupnim imenom “Martuljkovi slapovi” poznamo Spodnji in Zgornji Martuljkov slap ter slap Ak. Vsi trije veljajo za prave lepotce med slovenskimi slapovi, pot ki nas vodi do njih pa je silno slikovita in zelo zanimiva.

Že na začetku poti, le nekaj deset korakov stran od penziona Špik, ki stoji ob glavni cesti v Gozd Martuljku, nama je “ne bodi ga slep” v oči padel ogljarski eksponat oz. t.i. ogljarski muzej na prostem, ki sta ga Gozdarsko društvo Bled in Zavod za gozdove Slovenije postavila na ogled pred leti z namenom, da predstavita oglarsko dejavnost obiskovalcem teh krajev in oživita oglarsko tradicijo. Na sredi je postavljeno “kopišče” (to je mesto, kjer stoji “kopa” - kopa je v sklade zložen les, iz katerega po posebnem postopku “kuhanja” pridobivajo oglje). Na tem mestu je bilo v tistih dneh moč videti le še nekaj, kot oglje črnih, kupčkov - oglja (saj so pred dnevi tam tradicionalno kuhali oglje). Ob robu lesene ograde je postavljeno ograjeno kurišče, oblegano s klopcami in v bližini značilna “kožarica” (kožarica ali lubarca je preprosto, trikotno oblikovano zasilno prebivališče iz lubja, ki je prvotno služilo le za spanje oz. počitek oglarjev, v času ko so stražili kope, danes pa imajo v njih zložene žaklje napolnjene z ogljem). Če še za minuto postojimo na istem mestu, se lahko ozremo proti gorski skupini Martuljek. Od leve proti desni si sledijo naslednji dvotisočaki: Oltar (2621m), Velika Martuljška Ponca (2602m), Mala Martuljška Ponca (2502m) ter Špik (2472m).

Od tu sva pohitela proti potoku Martuljku. Redko kateri potok v naših Alpah na tako kratki relaciji pričara toliko lepih prizorov kot prav Martuljek. Pot, ki vijuga po soteski je povsem netežavna, saj nas vodi po pretežno položnem terenu. Po dobre pol ure hoje sva prispela do Spodnjega slapu (30m), ki se ga še najbolj lepo vidi iz mostu, oddaljenem kakih 100m, saj je okolica slapu precej poraščena z rastlinjem, ker pa sva bila tam ravno v jesenskem času, je imel slap tudi ogromen pretok vode. Kljub, za tisti letni čas, že kar pozni uri sva se odločila, da se vseeno povzpneva še višje. Upoštevajoč napise na tablah, je bila pred nama dodatna urica hoje, večinoma po gozdni, deloma pa makadamski ter precej bolj strmi in naporni poti. V četici en za drugim sva kaj kmalu prikorakala do razpotja, kjer naju je na deblo izobešen smerokaz postavil pred dejstvo, da sva za ogled slapu Ak tistega dne že nekoliko prepozna. Z lahkim srcem sva oddrvela proti Zgornjemu slapu, saj sva vedela, da je kot žebelj pribito, da se v ta konec zagotovo kmalu spet vrneva. Kazalci so bolj in bolj urno “bezlali” proti sedmi črtici na uri, nama pa je že skorajda gorelo pod nogami, saj sva morala zadnji del poti navzgor premagati nekje na uč ocenjeno v slabih 15ih minutah, če sva želela dospeti na cilj še pred mrakom. Nato pa končno… pred nama je padal čez skalno steno najin drugi Martuljški lepotec. Žal sva kasneje, po prebiranju opisa na strani www.burger.si spoznala, da sva videla zgolj spodnjo polovico zgornjega slapu, kar je le še razlog več na tapeti, da ponoviva “vajo” Pot nazaj proti izhodišču je bila zelo zanimiva, saj je vladala popolna tema, le luna nama je od časa do časa osvetljevala pot skozi gosto zaraščeno vejevje.

* WPG2 CANNOT LOCATE GALLERY2 ITEM ID 199 *

* WPG2 CANNOT LOCATE GALLERY2 ITEM ID 251 *
Dostop: Pot se začne pri penzionu Špik v Gozd Martuljku, kjer lahko pustimo avto. V bližini je smerokaz, ki nas usmeri v pravo smer. Pot najprej vodi skozi gozd, mimo oglarskega muzeja, že po kakih 15ih minutah pa se pred nami pojavi Martuljkov potok. Prečkamo ga čez lesen mostič, na drugi strani potoka pa nas pričaka tabla TNP-ja, ki nam na kratko opiše se tri Martuljške slapove. Pot se nadaljuje po vintgarju, po 300m pa se povzpnemo po lesenih stopnicah. Par korakov in že zagledamo I.slap. Ko ovekovečimo kak neponovljiv prizor, potep nadaljujemo mimo visoke jokajoče stene obrasle z mahom (v deževnih dneh po njej teče slap), premagajo nekaj brvi in že dospemo na gozdno cesto, kmalu zatem pa se pot prvič razcepi. Ena usmerja proti planini Jesene, druga pa proti slapovoma, proti II.slapu in Ak-u. Mi na tem mestu zavijemo desno in nadaljujemo proti slapovoma, ker pa je od tu naprej pot mestoma zelo strma in podlaga razmočena, je priporočljiva primerna, zlasti nepremočjiva planinska obutev. Po pol ure hoje ponovno pridemo do križišča, kjer pa se pot razdvoji proti II.slapu in slapu Ak-u. Zavijo na levo in kot bi tlesknil pripsemo do slapu. Lahko se povzpenmo po plezalnih klinih vpetih v steno do zgorenjega dela II.slapu, ki pada 52m globoko v tolmun poln kamenja ali pa prečkamo potok in jo po zaraščenem melišču uberemo na levo, kjer lahko opazujemo slap v enem kosu (visok 100m).

Za povezavo do galerije klikni tukaj.

Matej